NOUPS & Co.

8.04.2008

Krepitev moči v teoriji in praksi – vključitev izključenih

Zapisano pod: NOUPS — bogo33 @ 15:59

Je del obsežnega panevropskega projekta, ki mu je “posodil” svoje ime renesančni genij in polihistor Leonardo Da Vinci. Skupina profesorjev in študentov FSD, na čelu s prof. dr. Vitom Flakerjem je ob aktivni vključitvi ljudi z izkušnjo – uporabnikov psihiatričnih storitev, razvila modul Vključitev izključenih in pripravila seminar na to temo.

Nov izziv je pomenilo prenesti koncepte in izkušnje v praktični paket, ki bi bil uporaben na ravneh izobraževanja, osebne uporabe, ki bi ponujal nekaj različnim občinstvom na področju duševnega zdravja (uporabnikom, strokovnjakom, svojcem).

Sistem duševnega zdravja, kot se je uveljavil, namreč potrebuje spremembe. Pojem moči, kot tudi podpora, ki temelji na krepitvi moči sta v sistemu spregledana in mnogi uporabniki niso zadovoljni s skupnostnimi službami. Vprašanje moči je potrebno postaviti na dnevni red in uvesti orodja za praktično uporabo pojma krepitve moči, ne le kot prazno krilatico – kot obliko novoreka duševnega zdravja s katerim se pretvarjamo, da imamo nekaj novega, medtem ko dejansko ohranjamo stare pristope in odnose. Seminar je torej bil pripravljen z namenom krepitve moči uporabnikov storitev služb duševnega zdravja, hkrati pa naj bi tudi strokovnim delavcem služb duševnega zdravja v skupnosti omogočal, da se seznanijo s konceptom krepitve moči v teoriji in praksi in pridobijo potrebno znanje glede krepitve moči v teoriji in praksi in pridobijo potrebno znanje glede krepitve moči posameznika (citati iz gradiva za seminar).

Glede na moj včerajšnji prispevek (O FSDju in velikih uradnih združenjih za duševno zdravje) o odnosu izvajalcev programov velikih združenj za duševno zdravje do seminarja, bi sedaj sledilo obvezno “žveplanje” le-teh, če se ne bi danes dopoldne zgodil pravi “mali čudež”.

Vodja Šentovega dnevnega centra ga. Ariana T. B. se je s FSD dogovorila za sodelovanje. Seminar bo! Res, da ne v prvotno načrtovani obliki, ampak v skrajšani verziji. Ker pa bo mini seminar potekal na Šentovem dnevnem centru, Šent pa je kot je znano podaljšana roka psihiatrije in trdnjava konservativizma, je za NOUPS & Co. to zadetek v polno. Pravilno! da prav oni dajo svetel zgled – prvi korak k spremembam. Vsaka čast!

PS Upam, da bo gospa tokrat besedo držala, da ne bo ostalo samo pri tistem – “obečanje, ludom radovanje”.

V Ljubljani 8.4.08

za NOUPS & Co. Bogo Krajnc

  • Share/Bookmark

7.04.2008

O FSDju (fakulteta za socialno delo) in velikih uradnih združenjih za duševno zdravje

Zapisano pod: NOUPS — bogo33 @ 11:20

Večkrat so me na izvajalskem združenju za duševno zdravje kjer “bivam” – “slonu v trgovini s porcelanom” obdolžili, da pišem pristransko – o fakulteti vse najlepše, o njih pa samo “kritizastrsko”.

Glede na nekaj pozitivnih premikov pri njih, v obdobju zadnjega pol leta, sem že upal, da bom tokrat lahko napisal kaj veselega. Dejansko se je čutila večja odprtost, pripravljenost za spremembe, vladala je neka blaga klima, kar me je, to moram priznati, kar “orng” čudilo. No, ko pa sta prišli dve konkretni priložnosti, da se v praksi dokažejo (1. sodelovanje na seminarju Krepitev moči uporabnikov v teoriji in praksi – vključitev izključenih ter 2. skupen nastop vseh izvajalskih združenj ob promocijskem dogodku uporabniškega društva Mostovi 1. aprila – na naš praznik, dan norcev, na “Prešercu”) je na začetku omenjeni “slon” postal nekoliko nemiren, kako je pa potem zgledala trgovina s porcelanom si pa zna vsak sam predstavljati.

Oni so sicer za sodelovanje med seboj – velika združenja za duševno zdravje, namreč. Ampak v neki zelo abstraktni obliki in le na jeziku, seveda. Dejansko pa ga ni med njimi, ki bi bil toliko “pogumen”, da bi prvi dvignil telefon in navezal stik. Uporabniki pač ne moremo storiti več kot, da jih drezamo k temu prvemu koraku. Kajti resnično sodelovanje med njimi, ne pa njihovo prazno čvekanje, bi bilo v prid vsem uporabnikom.

Da si “podjetja” za duševno zdravje udeležbo na seminarju v okviru FSDja predstavljajo tako, da bi kotizacijo (400€) krili ob svojih mizernih – zanič plačah strokovni delavci sami – pa meji že na pravo norost.

Namesto pohvale so si prislužili še naprej ogenj in žveplo. Ker pa noben hudič ni tako črn kot se ga mala, bodo na drugem mestu naslednjič objavljene tudi njihove svetle točke – resnici na ljubo jih je bolj malo.

Na FSDju sem se kot uporabnik znašel čisto slučajno, po naključju, ko je dipl. psihologinja ga. Nika Cigoj iskala zainteresirane uporabnike na Šentovem dnevnem centru – pred letom in pol, za vključitev v projekt EX-IN (expirience involment) – sodelovanje pri projektih z ljudmi z uporabniško izkušnjo.

Na prvih srečanjih v novem okolju me je še rahlo begal povsem nediskriminatoren, enakopraven odnos do mene, človeka zaznamovanega z norostjo. In to tako s strani profesorjev kot tudi študentov. V tem svobodomiselnem okolju se res počutim kot riba v vodi.

Kakšna razlika od Šentovega dnevnega centra in stanovanjskih skupnosti, kjer smo uporabniki v kali zatrti, zmanipulirani – obravnavani pa na tak način kot otročiči v sosednjem vrtcu. Pa nikakor ne idealiziram fakultete, tudi meni je jasna razlika med poljem teorije in poljem prakse. Čudi me le to kako izvajalci tako hitro “predelajo” za svoje potrebe (ki niso potrebe uporabnikov) mlade diplomante tudi prej omenjene fakultete.

Na tem mestu izrekam prisrčno zahvalo predavateljici ga. Petri Videmšek, ki je nas – nekaj angažiranih uporabnikov vključila v samostojno raziskavo o stanovanjskih skupnostih. Še sam sem bil presenečen kako trezno kritično je bila narejena naša uporabniška raziskava, zlasti pa kako odprto, nenarejeno smo debatirali ob problematiki skupnostnih služb – pač v skladu z odprtim, svobodomiselnim okoljem. Seveda pa bi bili rezultati takšne uporabniške raziskave, polne tudi naših želja in upravičenih zahtev, mnogo manj uporabni recimo za naše Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, ki se zanaša na svoje evalvacije in raziskave uradnih izvajalcev, ki pa imajo to “lepotno napako”, da zaradi izrazite pristranskosti dajejo zmeraj “pričakovan” rezultat, ki ustreza seveda naročniku, kar pa seveda uporabniki nismo.

V začetku študijskega leta 07/08 je imelo nekaj nas uporabnikov to srečo in možnost, da smo se lahko pri prof. dr. Vitu Flakerju delno vključili v sam študijski proces pri predmetu Duševno zdravje v skupnosti. Tako so nas lahko študentje opazovali “kot primerke” – čisto od blizu, mi pa smo jim kot mentorji – izkušeni uporabniki, predstavljali naše videnje problematike duševnega zdravja. Osebno sem se kar potrudil, da sem jim čim bolj verodostojno predstavil NOUPSov “evangelij”.

V veliko čast mi je bilo sodelovanje na oktobrskem kongresu socialnega dela v rodnem mi Mariboru, kjer so stari prijatelji iz mladosti poskrbeli, da sem se “fajn” počutil.

Ker je krepitev moči v teoriji in praksi alias vključitev izključenih – vsaj za nas ozaveščene uporabnike dejansko najpomembnejša stvar bo o tej temi sledil samostojen prispevek.

V Ljubljani 6.4.08

za NOUPS & Co. Bogo Krajnc

  • Share/Bookmark

Ob tednu možganov

Zapisano pod: NOUPS — bogo33 @ 11:19

Tudi letos je ta prireditev v organizaciji slovenskega društva za nevroznanost Sinapsa presegla moja pričakovanja. Tako glede strokovnih prispevkov, kot tudi odziva publike. Vesel sem, da bomo letos uporabniki psihiatričnih storitev končno lahko preko uporabniškega društva Mostovi navezali konkreten stik s sinapso. Že na lanskoletnem srečanju nam je prijazna predsednica Sinapse dr. Maja Bresjanac zagotovila ustrezno pomoč v obliki predavanj in izobraževanja. Žal pa na izvajalskem združenju Šent niso “zmogli”, ob vsej svoji mogočni strukturi, poslati uradnega povabila – navadnega “pildka” za sodelovanje.

Saj je tudi nam uporabnikom jasno, da na Šentu, ki je popolnoma pod vplivom psihiatrije, ne želijo videti neurobiologije, da bi jim “solila pamet” (toksični stranski učinki psihiatričnih drog). Letos se bomo torej z medicinci videvali na FSD – prvi zdravniki so že imeli predavanja na pobudo novo ustanovljenega uporabniškega društva za zdravje v duševnem zdravju – Mostovi.

Pa nikar ne mislite, da sem vedno a priori nastrojen proti psihiatriji. Kakor me je lani izjemno pozitivno na tednu možganov presenetila dr. Zvezdana M. Dernovškova, ki jo od takrat štejem med “zaveznike” uporabniškega gibanja, tako me je letos presenetil dr. Urban Groleger iz Psihiatrične klinike v Polju s svojim fenomenalnim predavanjem o idejno – filozofskih vprašanjih sodobne psihiatrije. Spoštovani g. doktor – ozaveščeni uporabniki se popolnoma strinjamo z vami, da naj bo cel človek – enovito psihofizično bitje, “predmet “psihiatrije. Ne pa, kakor je večinoma sedaj samo, “predmet” kemijske tehnologije. Upamo, in želimo vam, da bi uspešno razširili ta celovit pogled na uporabnika psihiatrije, predvsem med vašimi kolegi in tudi med širšo laično javnostjo.

V Ljubljani 5.4.08

za NOUPS & Co. Bogo Krajnc

  • Share/Bookmark

28.03.2008

Duševno zdravje – nekoč in danes

Zapisano pod: NOUPS — bogo33 @ 14:55

Nekoč in danes. Kaj je to nekoč? V mojem primeru 25 let. Po hudih pretresih, tako čustvenih, kot duševnih sem končal na tako imenovanem sprejemnem oddelku.

Sleči sem se moral do nagega, na hitro so me stuširali z na pol mrzlo vodo in me oblekli v razcapano pižamo, gumijaste natikače in haljo brez pasu. Vzeli so mi vse in me strpali v sobo z tridesetimi sotrpini. Vsak v svojem svetu – agresivni, napadalni, pa tudi mirni, zatopljeni v svoje misli, skratka različni v zarešetkani sobani. Hudi izpadi so se dogajali kar pogosto, za vročekrvneže je bila pripravljena tudi mreža. Kaj je bila mreža? Postelja za nadgradnjo iz cevi, pokrita iz vseh strani z mrežo, ki ni dala možnosti za izhod. V primerjavi z današnjo posteljo, ki je namenjena “pomiritvi” in te privežejo kot Kristusa se zdi mreža mačji kašelj, kar pa v resnici ni bila.

Potem se je začelo z zdravljenjem in to ne kar tako s tableti. Famozna inzulinska terapija. Nakratko povem, da je bilo to skoraj 350 injekcij v dveh mesecih. Vsak dan razen nedelje so me umetno spravili v globoko komo, tako naj bi me zdravili. Koma je trajala dobre pol ure in potem so me začeli zbujati s konjsko dozo glukoze.

Sicer sem to napisal malo po svoje, pa vendar! Zredil sem se dobrih 15 kg, a športna žilica mi ni dala miru. Že takrat sem se zavedal korenitih sprememb v mojem življenju, tako glede službe, kot odnosov do deklet, položaja v družbi – saj so se me vsi po vrsti razen nekaj izjem izogibali – kot da bi bil kužen. Enostavno so me odpisali. Niso mi več zaupali, niti me niso hoteli več pozdravljati.

Dolga leta sem se moral dokazovati in se še moram iz dneva v dan. Tako z obnašanjem, kot z delom. Kljub še nekaj hospitalizacijam, še posebno po zadnji pred štirinajstimi leti, ko sem zadnjič zbolel in si naredil ogromno škodo, saj mi je v požaru izginilo vse. Od samega stanovanja, spominov, slik, fotografij, do kar nekaj oblačil. Ostal sem gol in bos, pa še v bolnico so me odpeljali.

A se ne damo! Z veliko pomočjoo moje sošolke sem našel prosto mesto v stanovanjski skupnosti v Šentu, kjer sem se začel sestavljati. Dobro leto sem samo ležal, ko pa sem si nabavil kolo, se je začelo kolo vrteti z dokaj hitrimi obrati. Počasi sem shujšal, pridobil kar nekaj kondicije in življenje je dobilo nov smisel. Včasih sem tudi nekaj malega delal in si zaslužil žepnino.

Resnici na ljubo, tu mi je pomagal tudi Šent. Tabori v Trenti in raftanje po Soči, Bohinj in njegove lepote ter še marsikaj, npr. novo kolo.

Nogometni turnirji v Italiji so mi dali veliko zadovoljstvo, kajti trikrat smo osvojili prvo mesto in dokazali, da se borimo do konca, da dokažemo pripadnost Šentu.

Ko pa sem ravno pri Šentu pa še malo o njem. Oral ali bolje orali so ledino na novem področju, ki ga institucije niso pokrivale. Bilo je več društev, kot so Altra, Ozara, Paradoks, Vezi in Šent. Izobraženi fantje so našli tržno nišo, potrebe so bile enormne in so še, a država je bila do vsega skupaj kar nezaupljiva. Vendar pa nekaj letih trdega dela se je stvar prijela. Veliko stanovanjskih skupnosti, dnevnih centrov, raznih delavnic v katerih naša dekleta in fantje ustvarjajo konkretne izdelke. Vse to je bilo treba predstaviti tudi širši javnosti, da sploh ve zakaj se uporablja državni denar. Tu mislim, da sem prispeval kakšen kakšen kamenček v mozaiku tudi sam.

Od leta 1995 od kar sem na Šentu smo prehodili kar dolgo pot in mislim, da je čas za napredek. Veliko je potreb po izboljšanju delovanja samega društva. Tu v prvi vrsti mislim na tako imenovane uporabnike. Za nas kar zmanjkuje časa. Programi, administracija, odtujenost, zaverovanost v delo in podobno nam dajejo misliti, ker Šent postaja mastodont v trgovini s porcelanom.

Res pa je tudi, da moramo mi sami prevzeti določeno odgovornost in prevzeti inciativo tam, kjer je to mogoče. Zadnje čase se nam kar odpirajo nove možnosti, ki nam dajejo misliti. Nekaj nas je, ki smo že davno prerasli okvirje Šenta – vendar ni nadgradnje programov.

Brez dela in denarja, kar nam bi omogočalo samostojnost je vse brez haska. V življenju človek mora imeti cilje. Oporne točke na katerih si gradi smiselnost bivanja na tem prelepem koščku sveta.

Po spletu okoliščin nam je ljubljanski dnevni center Šenta omogočil izlete po Sloveniji, za kar smo še kako hvaležni. Vendar, ko pridemo do določenih točk, kot so razni muzeji, gradovi, jame in slično se ustavi. Nimamo denarja niti za vstopnino z velikim popustom. Da za kavo, kar je za nas uporabnike kot mana ne govorim. Razen, če me prime in častim vse po vrsti.

Toliko o tem. Časi se spreminjajo, z njimi pa tudi mi. Potrebujemo več razumevanja s strani zdravnikov, kot države in seveda strokovnih delavcev v Šentu. Veliko je bilo okroglih miz, srečanj, izšli so priročniki in še bi lahko našteval. Ljudi smo seznanili s tabujem psihiatrije, vendar je to še premalo. Ljudje so in bodo z zadržkom sprejemali nas “norce”. Na nas pa je, da jim pokažemo, da smo ljudje in ne živali, da bi se nas bali.

Tudi v bolnici, še posebej v novi stavbi so se časi spremenili. Dosti bolj obzirni so do pacientov, vendar še zmeraj nam dajejo občutek, da samo oni vedo, kaj nam bi naj koristilo. O tem pa nisem ravno najbolj prepričan.

Skratka. Zadovoljen sem z občutkom, da sem nekaj naredil v tem času odkar sem na Šentu. Predvsem zase. Za zdravje, za polno življenje, ki ga živim in za občutek do soljudi okrog mene. Ne za strokovnjake. Zelo mi je v zadovoljstvo, da mi je šport izgradil vrednostno lestvico, ki mi daje notranjo moč. Iz nje črpam energijo za spopad z življenjem, ki pa je neusmiljeno. Samo z čemenjem v kotu dnevnega centra in dolgočasjem doma je življenje prazno. Cigareta za cigareto in pa kavica ter seveda dosti hrane, pa nič resnega gibanja pelje naravnost v otopelost. Kot zvezdni utrinki. Velika večina je na žalost taka. Seveda je težko premakniti ustaljen vzorec obnašanja, ki ga v veliki meri krojijo tablete in injekcije. Seveda z psihiatrično razlago, da je to potrebno jemati do konca naših dni.

Ne, in še enkrat ne! Do določene mere že, ne pa z pavšalno oceno, da smo bolni kar naprej. Dokler se sami ne premaknemo in naredimo prvi korak v gibanje se ne bo spremenilo nič. Prvi sprehod do konca vasi, mesta ali pa na prvi grič v daljavi in počasi na hrib, goro in za izbrance tudi kakšna stena, pa kolesarjenje na stranskih cestah, da si ne ogrožamo življenj v današnjem divjem ritmu življenja.

Da vidimo drevo v gozdu, cvetlico, ki niha v vetru in nam kima v pozdrav. Kdor seje, ta tudi žanje. Sonce voda, zrak svoboda. Razgibajmo življenje! Horuk v nove čase!

Lep pozdrav

Jože Podlesnik – Joc alias Joc Moditenovič

  • Share/Bookmark

21.03.2008

Psihiatrija videna z očmi uporabnika

Zapisano pod: NOUPS — bogo33 @ 14:37

Povabljen sem bil, da napišem nekaj svojih misli za društveno glasilo ŠENT na temo: “Duševno zdravje skozi čas”. Urednica je kratka in jasna. Takšen naj bi bil tudi moj prispevek. Rok za oddajo je grozeče blizu 19. marec – na Jožefovo. Tri dni časa, zapolnjenega z obveznostmi imam na razpolago; jaz pa šele pri uvodu – uvoda, ki ga bo itak vrgla ven. »SRANJE!« Malce mi je odleglo pri srcu, kajti prav ta enostavna besedica po mojem mnenju najbolj točno označuje psihiatrično medicino z vsem njenim zgodovinskim razvojem vred. Beseda res ni najbolj strokovna, sicer so pa o tem … napisane gore strokovnih knjig. Nič kaj razveseljivo dejstvo, da se v tem … nahajam osebno že skoraj štiri desetletja pa je najmanj … na kvadrat.

Med verižnim kajenjem štejem zalogo mrtvaških žebljev. Poglej si ga no – do sv. Jožefa bo. Po tem pa spet sledi nikotinska abstinenca. Glede na uspešno generalko – kadil nisem od Božiča pa do Matije (25. februar) – skratka dobra dva meseca, sem optimist. Sicer pa sploh nimam druge izbire. Kajti v začetku aprila bo treba s stanodajalcem in izvajalcem moje psihosocialne rehabilitacije podpisati novo pogodbo in plačati … »Bogo plačaj, ali pa zapusti skupino ptičkov brez gnezda in uživaj vso svobodo pod mostom.«

Preden se bom lotil predpisane teme bi vendarle rad na tem mestu povedal še neka jo sebi, oziroma o svojem pisanju in tudi izrazil nekaj lastnih mnenj, ki sem si jih izoblikoval o pisateljih in piscih, ki so se ali pa se ukvarjajo z veliko temo o duševnem zdravju.

Kako pišem? Pišem zelo počasi in mukoma. V gimnaziji sem razen matematičnih pisnih nalog mrzel prav proste spise. Tako, da se glede tega rad pošalim na svoj račun, da me je doletela upravičena karmatična kazen na stara leta. Pišem na stari način, izključno po spominu in s svinčnikom kot praktično edinim pripomočkom. Ker ne znam tistega kar v današnjih časih dobesedno obvlada že vsak otročiček – računalnik je zame še zmeraj španska vas – in ker že dolgo časa nimam več osebne priročne knjižnice, se mi ta manjko seveda pozna kot piscu – pisunu pamletov o: »Psihiatrični državi« (psihiatrija s svojimi lovkami) na blogu.

Zakaj sploh pišem, če to ni moj poklic in to o stvareh, ki niso moja stroka? Pravzaprav imam za to dvojno motivacijo. Zadnjih sedem let sem vključen, kod uporabnik psihiatričnih storitev, v tako imenovane programe psihosocialne rehabilitacije in tako neposredno od »znotraj in od spodaj« – ker je naš uporabniški položaj pač takšen; dnevno doživljam in spoznavam, in to ponovno, ker sem pač psihiatrični veteran, ta naš uporabniški svet. Skratka imam bogate uporabniške izkušnje, življenjska šola z metodo učenja na lastni koži pa je pripomogla, da je v tem času »koža čez in čez podplat postala«.

Ker me je naša socialno-zdravstvena problematika naravnost »obsedla in zasvojila« se po svojih najboljših močeh in možnostih tudi izobražujem na tem področju. Vlogo uporabnika razumem aktivno. Zato sem se zmeraj z veseljem odzval na povabilo medijev za sodelovanje. In moram ponovno povedati – bil zmeraj znova razočaran. Zakaj? Seveda je tudi moji nečimrnosti (egu) godila ta medijska pozornost – pet minut časopisne slave. Na tej naši psihiatrični sceni so dejansko »naredili« iz mene medijsko zvezdo – zaznamovano z duševno boleznijo. Tako kot sodobna medicina večinoma obravnava bolnika zgolj kot bolnika z diagnozo, skratka človek je za njih le diagnoza, je pri novinarski obravnavi posameznik zreduciran na človeka – zgodbo. Kot sem že nekje v svojih prostih spisih zapisal: novinarji so mrhovinarji, ki iz uporabnika naredijo, in to vešče na zelo profesionalen način, pikantno zgodbo, ki se dobro prodaja na tržišču.

Ker sem se z novinarji veliko pogovarjal tudi »Off the record«, sem ugotovil, ne samo da so strokovno dobro pripravljeni, ampak da tudi veliko vedo o nas in da jim naša problematika ni tuja. Samo, da smo se običajno prijateljsko razšli: »O tem pa kdaj drugič«. Vendar pa vsi poznamo »If Tomorrow never comes«. Po tem pač imamo kar nam sodobni žurnalizem ponuja – dogodek in zgodba dobro profesionalno “narejena” tako kot zahteva naročnik – “po meri naročnika”, ki seveda ni uporabnik – kadar so me potrebovali so me povabili. Tako kot veli urednik – “po meri urednika”, ki pozna trende na tržišču, vedno lačnem sveže krvi. In tako kot ukazuje “Big brother”, ki ima v ozadju poglavitne vzvode in nitke tega dogajanja. Na seminarju za novinarje amaterje pri Kraljih ulice sem starosti slovenskega novinarstva ga. dr. Manci Košir zastavil nekoliko provokativno vprašanje: Kdo je kriv za medijsko manipulacijo na socialno-zdravstvenem področju, zlasti iz psihiatrije. Brez najmanjše zadrege je izziv sprejela in sledilo je temeljito enourno predavanje o medijskem manipuliranjem na splošno, kar se pa zdravstva, zlasti psihiatrije tiče pa je uperila prst v kapital farmacevtskih koncernov, kot glavnega akterja za “pravilen potek dogodkov in zgodb iz tega področja”. Ker gre torej pri medijski obravnavi za “izdelovanje” všečnih zgodb namesto resničnih je potem normalno, da prevladujejo zgodbe s pridihom senzacionalizma, polresnic in površnosti. Uporabnik pa potem ostane z grenkim priokusom, da so ga “zlorabili” – uporabili kot toaletni papir, ki se ga po uporabi zavrže.

Ravno zaradi te novodobne medijske blokade sem se že pred časom odločil, da bom pisal na blogu, čeprav sem tega osebno nevešč in tudi blog kot medij s svojimi zakonitostmi ni najbolj primerno sredstvo za prikaz naše uporabniške tematike in problematike. Ja, prav ta notranja nuja po izpovedi, kako vidi in doživlja svet, zlasti pa svoje stigmatizirano okolje uporabnik psihiatrije, me zmeraj znova sili v angažiranje na tem področju. In to v verbalnem izražanju, ki mi je bližje, v katerem sem močnejši – imam res “svinjski gobec”, in seveda tudi po pisnem. Pišem pa tudi za svojo ranjeno dušo, ugotovil sem namreč, da je pisanje odlično psihoterapevtsko sredstvo. Nekaterim je moje pisanje všeč in ga pohvalijo, nekaterim ne in ga grajajo, za nekatere sem zoprn nergač, negativec, rušilni element, tudi s tožbo so mi že zagrozili in jasno s tem samo prilili olja na ogenj moji upravičeni “nezadovoljnosti”. Največkrat me dolžijo pljuvanja v lastno skledo, kar se jim zdi še posebej grozno in nerazumljivo in tudi vsepovprek, menda celo po ljudeh. Če bi vse to bilo res, bi ja moral biti že zdavnaj pokojni, saj je steklina še zmeraj bolezen, ki se konča s smrtjo. Spomnil sem se ta hip na znano anekdoto o Ivanu Cankarju in sklanjanju samostalnika s katero tudi odgovarjam svojim hudim kritikom. Njega dni gre naš največji pisatelj čez Kongresni trg. Hoja je tu bistvena – Ivanova namreč. Korak mu ni najbolj zanesljiv. Saj vemo zakaj! Nasproti mu pristopicata dve fini meščanski dami. Prva pravi drugi: “Poglej ga spaka!” to je pljunek (od) pljunka. Ko se pa srečajo naš vrli Ivan, ki je v stanju v kakršnem je bil itak bil strah in trepet vseh finih meščanskih družb, silovito pocedil svojo slino po nožicah prve dame in, s ciničnim glasom, dekliniral naprej: “pljunku – pljunek.

Sedaj pa še nekaj resnega o Cankarju. Ne samo, da je upravičeno na samem vrhu – tronu slovenskega pisateljevanja. Spada tudi med tiste bolj redke pisatelje svetovnega formata, ki jim je uspelo izmeriti neskončne globine človekove duše in jih tudi mojstrsko literarno obelodaniti. Zame je čisti genij, že zaradi ene same črtice: Idila na Studencu je njen naslov. Na splošno je manj znana, bolj neznana. Da, da, govori o našem Studencu, o Kranjski deželni blaznici v Polju. Iz kratkega obiska v špitalu (koga je obiskal – kakšne so bile okoliščine njegove “vizite” se sedaj ne spomnim) je nastala mojstrovina. Govori o nekem blazniku, poglablja se v blaznost kot bolezen in tudi najde “zdravilo” oziroma pot ozdravitve. Priznam, da me je dokler nisem prebral te črtice v Cankarjevi biografiji vendarle motila njegova težka natura in predvsem moralna izprijenost – od takrat naprej je zame “popolnoma čist”.

No, poglej si ga no! Sedaj je iz nebeških višav samih, dosegel moj počečkani zveščič prodorno pronicljivi pogled samega Fjodora M. Dostojevskega. Z rahlo karajočim glasom me opominja, da se izgubljam, da me čakajo obveznosti do urednice ga. Rebeke. “Šefe”, mu mislih jezno zabrusim, ravno ta pravi se je oglasil. Največji dolgoveznež med vsemi, mar si pozabil, da si tudi ti v davnini mogoče prispeval nekaj k mojemu živčnemu zlomu. Med vsemi tvojimi literarnimi junaki ni niti enega normalnega. Vsi tvoji liki so moteni. Medtem, ko si je večina mojih sošolcev izbirala “življenska in lahka čtiva” sem jaz večkrat slišal za svojim hrbtom: “A Krajnc spet ne bo šel z nami ven, pa še hausbal je potem pri Z. Spet bere onega ruskega norca, ki mu dol stoji.” To ni dobro – takšna psihologija škodi. Kar se pa ga. Rebeke tiče te pa moram spomniti na anekdoto o tebi. Raztresen in ves izgubljen v svojih mislih hodiš po Nevskem prospektu proti dom, ko se ti približa ženska in te cuka za rokav, če bi kaj prispeval za njene otroke. Sploh je ne pogledaš, šele pri hišnih durih, ko se beračice hočeš otresti z nekaj kopejkami, začudeno ugotoviš, da te ves čas ogovarja lastna žena.

V tistih časih, ko je bila še prevladujoča globinska psihologija, je seveda ingeniozni Dostojevski bil zakon in samoumevno čtivo za vsakogar, ki ga je zanimal “fenomen človeka” saj je do potankosti razgrinjal človekovo notranjost: bleščečo veličino in mizerno majhnost hkrati.

Večkrat si v kakšni družbi zastavljamo vprašanje kako bi ravnala sodobna psihiatrija, če bi ji recimo prišli v roke religiozni pisatelji, ki jih je vodil božji navdih in jim pero vodila roka božja. Gre za tako imenovano sakralno literaturo – svete knjige, ki so temelj vsake civilizacije. Na primer obseg Svetega pisma stare in nove zaveze – knjige vseh knijg – enega od temeljev zahodne kulture, bi se verjetno skrčil na drobno knjižico o krošnjarstvu in potrošništvu tistega časa. Mojzes in ostali preroki, evangelisti (zlasti Janez) bi seveda potegnili zelo kratko. Resnici na ljubo je treba povedati, da so zelo kratko potegnili tudi v svojem času in so za “večno življenje” darovali, in to na zelo krut način, tudi svoja življenja, Torej zakaj bi v tretmaju sodobne psihiatrične medicine potegnili tako kratko? Ker bi jim kot prvi terapevtski ukrep “ukinili”, z vsemi razpoložljivimi sredstvi, (elektrošoki, inzulinski šoki, mrežne postelje, prisilni jopiči, psihokirurgija, …) njihova bližnja – osebna srečanja z Bogom. Zlasti “bi pele” vse generacije antipsihotikov. Kemija v obliki psihofarmakov je res “hudičeva stvar”. Samega Sina božjega bi res rešili križa in mu verjetno podaljšali življenje nekje v štiridesetega leta, ko bi najverjetneje umrl zaradi ekstrapiramidnega sindroma ali pa zaradi varljivih učinkov psihofarmakov, ne bi več vzdržal ponovne Satanove skušnje.

Seveda pa bi silno narasel obseg že itak silno obsežnega ameriškega standardnega priročnika o duševnih in vedenjskih motnjah.

No sedaj, ko sem pojasnil svojo motivacijo zakaj pišem in sploh zakaj sem angažiran kot uporabnik moram odkriti še en podatek iz svoje osebne izkaznice. Sam se nikoli v življenju nisem nikomur predstavljal kot profesor s titulo – ker je resnici na ljubo sploh nimam. Nimam akademske titule, ker na FF – na oddelku za geografijo še nisem (hahaha…) pri svojih šestdesetih letih diplomiral. Sem torej absolvent, stara bajta, nedokončana simfonija… Po izobrazbenih papirjih sem predmetni učitelj zgodovine in geografije s strokovnim izpitom Višjega knjižničarja. Sem pa res nekoč poučeval tri leta na raznih srednjih šolah, tudi na gimnaziji sem bil v rednem delovnem razmerju – skratka de facto profesor brez diplome. Zakaj sem se o tem sploh razpisal? Pravega profesorja “so naredili” iz mene na velikem slovenskem dnevnem časopisu – sicer pa tam sploh “ni šlo zame”!! Svoje nezadovoljstvo s senzacionalističnim pristopom sem po objavi tudi izrazil novinarki. Imajo pa mediji veliko moč. Od tistega članka naprej me vsi na “naši sceni” kličejo za profesorja. Kaj si morem – če so me naredili, pa me naj imajo. Upam, da sem s tem pojasnilom starim prijateljem in znancem prihranil nezaupljiv pogled in obvezno vprašanje: “Ti stari” – kdaj si pa diplomiral?

No pa sem se pretolkel do predpisane teme: “Duševno zdravje skozi čas”.

1. Kako me je družba obravnavala pred štirimi desetletji, ko sem zbolel?

Najprej so me za nekaj dolgih mesecev (dobrega pol leta) izolirali na Psihiatrični kliniki v Polju, kjer sem na zaprtem oddelku v treh tednih zaradi množice sotrpinov – kasarniški tip takratnega sprejemnega oddelka, velikih količin psihofarmakov ter nerazumljivega in nerazumljenega obnašanja uslužbencev – znorel, zblaznel do konca. Predviden sem bil za inzulinsko ali elektrošok terapijo vendar pa me je pokojni oče, ki je bil sošolec – študijski kolega od dr. Dobričeve tik pred svojo smrtjo tega rešil. Tako, da so me namesto invazivne šokterapije za dva meseca dali na “hibernacijo” (spalna terapija). Kot dojenček sem spal od 22-23 ur na dan. Samo mala in velika potreba ter velike količine hrane. Ko so me začeli z zmanjševanjem doze “prebujati” sem ugotovil, da sem pridobil okoli dvajset kg telesne teže.

Temeljno spoznanje, ki sem ga takrat pridobil na prvi hospitalizaciji je bilo: da se je moje dotedanje življenje (mojih 24 let) sesulo kot hišica iz kart in da nikoli več ne bom takšen kot sem bil pred boleznijo, da sem postal bistveno drugačen. Prva hospitalizacija, ki je bila tudi daleč najtežja, je bila zame prava življenska tektonska prelomnica. To spoznanje me je za kakšen mesec ali dva vrglo v težko depresijo – čisti obup. Vsak dih je bila ena sama nejasna bolečina, čutil sem vsak atom časa, kako z neznosno svinčeno težo pritiska na čudno razbolele živce. Edina moja misel je bila – da me nikoli ne bi bilo. Edino kar sem zmogel je bilo, da sem od neke čudne slabosti bruhal kot vidra, in to čisto brez veze. Zadnja dva meseca bivanja na kliniki sem prišel k sebi. Moram reči, da je od takratnega osebja bila za to zaslužna predvsem legendarna, sedaj že pokojna, dr. Ana Rojnikova. S svojim posebnim in osebnim pristopom do pacientov. Vključil sem se v njeno terapevtsko skupino v kateri je takrat sodelovala še duševno zdrava, tudi že pokojna, psihologinja dr. Tanja Lamovčeva.

Zelo hitro sem nato z novimi prijatelji in znanci, pacienti, po takrat še obsežnem teritoriju klinike posrkal vase vse tiste znane norčevske “štose in finte”, skratka tiste navade in običaje, ki tako zelo delijo “narobe svet” od normalnega. Seveda tudi s tisto našo osnovno filozofijo: “Pravi norci so tisti zunaj”. Mogoče se tudi zato zmeraj znova vračamo na “ta kraj” kot, da bi bili hipnotizirani, čeprav vemo, da “tam” rešitve ni. Čeprav že mnogih takratnih prijateljev in znancev ni več med živini bom ob vsakem obisku klinike naletel na nekaj dobro znanih obrazov. Polovico ljudi pa bom poznal vsaj na videz. In ko bo človek “tja” prišel čez tisoč let bo prav tako kot danes. Ta zanimiv “obrazec – zbiranja norcev” se je v današnjem času v dobršni meri prenesel na dnevne centre raznih društev za duševno zdravje, kjer se norci prelevimo v t.i. uporabnike psihiatričnih storitev.

Kaj klinika človeku podari za popotnico, ko “kao” zdrav odkoraka v zunanji – normalni svet. Lepo zapečateno ovojnico s psihiatrično diagnozo, ki je prvovrstna stigma (znamenje, pečat) in vzrok številnih nadaljnih kartotek in dosjejev. Že vidim kako se nekateri zmrdujejo, češ, tako je bilo včasih. Psihiatrija je bila in je represivna inštitucija. Res pa je, da so nove oblike družbenega nadzora mnogo bolj prefinjene, rafinirane in še bolj perfidne kot so bile včasih.

Po površini je bila klinika včasih zaradi parka, bajerja in vrtov še enkrat večja. Lepo obzidana z obzidjem. Sedaj se je modernizirala, povečala z novogradnjami in odprla navzven. Mnogo več je bilo včasih zaprtih oddelkov, bilo je veliko rešetk. Bili so prisilni jopiči, zamrežene postelje, terapija s šoki (elektro in inzulinski) in še nekaj zelo preprostih, grobih pomiritvenih tehnik, ki so jih izvajali priučeni bolničarji (ključarji – verterji). Bila je stara generacija psihofarmakov z zelo zoprnimi stranskimi učinki. Takratni nevroleptiki so res lepili. Pacienti smo “muvali” naokoli z značilno hojo kot naviti roboti.

Domovinsko pravico na kliniki so takrat še imeli naši “težki sorodniki” (debili, imbecili in idioti). Ko so te izpustili “na zrak” je bilo precej tuljenja, rjovenja in podobnih neartikuliranih glasov. Zmeraj pa je kakšen ali kakšna rad pokazal vse svoje premoženje. Pa tudi nekateri naši so bili po zaprtih oddelkih zelo glasni z raznim kričanjem in tolčenjem. Velikokrat smo se s kitaro in harmoniko spravili na trato pred Marijinim bifejem. Kjer se je igralo, plesalo in prepevalo. Bilo je res tako kot se reče: “Kot pri norcih”. “Pižamarji” smo odkrivali skrivnosti sveta na bajerju in ob Ljubljanici, domačini so nas bili navajeni in so bili do nas strpni.

Odnos vseh zaposlenih je bil do nas večinoma prijazen in oseben. Imeli smo svoja imena, medsebojno smo se poznali in se pozdravljali. Noben problem ni bila kakšna skupna kavica. Pravzaprav smo jih, čim so se pokazali na našem “svobodnem teritoriju”, nenehno obletavali in jim težili. Seveda pa nas je bilo takrat desetkrat manj kot danes. Njihov delovni tempo ni bil tako oster kot danes. Nasplošno je bila odtujenost med ljudmi neprimerno manjša. Kaj pa danes? Edina svetla točka, ki jo ima Polje je “brunarica” z gospo Zvonko, pri kateri lahko sploh kaj pametnega izveš. Na primer na katerem oddelku je trpin, ki ga iščeš. Psihiatri zaradi preobremenjenosti sploh ne poznajo več dobro svojih lastnih pacientov.

Uporabniška struktura se je bistveno spremenila. Nekdaj redke ptice – mamilarji, ki so včasih za krajši čas, da se malo odpočijejo, pristali na našem teritoriju so sedaj postali večinska populacija, ki nenehno “prijavlja” svoje flashbacke.

Prav dobro se spominjam začetka velikih sprememb, ko se je psihiatrična klinika v osemdesetih letih začela naglo spreminjati iz “dobre stare norišnice” v sterilno kliniko za testiranje in promocijo novih in zmeraj novih hitro delujočih psihofarmakov. Večinoma današnji uporabniki dajejo vtis meditantov na meditaciji. V resnici so na ta ali oni način zadeti ali zadrogirani. Ja, prav tista zlovešča tišina, ki se je pojavila tam v osemdesetih mi je že takrat dala misliti.

2. Kaj menim o tem, da tematika ni več tak tabu in se o tem na splošno več govori?

Tabu na splošno pomeni neko izrecno prepoved ali nedotakljivost nečesa. Ta tematika se je na splošno vzeto res odprla in to res na široko. Vse lepo in prav. Na prvi pogled celo idealno. Uporabniki se lahko vključujemo v zadeve o katerih v preteklosti še sanjati ni bilo možno. Ne samo, da se o teh stvareh na široko govori in piše, na to tematiko poteka že nebroj seminarjev, okroglih miz in podobnih reči.

Prišlo je že do paradoksa – pojava, ki bi ga lahko poimenovali “sodobni tabu” kjer postanejo nekatere negativne stvari že tako dovoljene, premlete, obrabljene in zlajnane, oglodane do kosti, da niti ne opazimo kako jih pometemo pod preprogo, da niso vidne in “kao”, da so postale toliko nepomembne, da jih ni več. Vam je potrebno navesti nekaj kričečih primerov? Pretirano uživanje zdravil in droge je postal tako množičen pojav, da sploh ni več sporen. Podobno je s pojavom novodobne suicidalnosti, kjer je samomor postal tako zelo dovoljen, celo “filozofsko” utemeljen.

Bil je naš prijatelj. Dolgo časa je pravzaprav “napovedoval” svoj konec. Zlasti svojim psihiatrom. Bil je hudo depresiven, bil je v njihovi negi na kliniki, dali so mu zaboj antidepresivov in ga poslali v domačo samoto. Vse je bilo tako očitno, tako dovoljeno, tako razvidno, da nihče več ni opazil njegove resnične stiske. Nihče od njegovih terapevtov ga niti po telefonu ni poklical, nobene patronažne sestre ni bilo na spregled. Ni čudno, da se je v samoti, v divjini, daleč od odtujenega sveta z avtomobilom vred zažgal.

Se vam zdi, da policija resno obravnava tatvine koles? Skratka, paradoksalnost “sodobnega tabuja”, da ga tako poimenujemo je v tem, da res ničesar ne prepoveduje, razen – “prepoveduje in onemogoča” reševanje negativnih pojavov.

Skratka res se na splošno o tej naši tematiki več govori, žal pa se mnogo premalo, ali celo nič ne naredi pri resničnem reševanju te naše problematike.

3. Kako dojemam razvoj skupnostne skrbi na osnovi lastnih izkušenj?

Če se ozrem nazaj v preteklost moram ponovno poudariti, da se je pred desetletji, ko je človek zapustil bolnišnico takoj znašel “zunaj v normalnem svetu” v katerem pa takrat sploh ni bilo nič takšnega na kar bi se lahko oprl. Nobenega društva oziroma združenja za duševno zdravje, nobenega dnevnega centra, stanovanjskih skupnosti in podobnih reči. Skratka nobene institucionalne oblike skupnostne ali družbene skrbi.

No ja, nekaj “malenkosti” pa je seveda bilo urejenih tako, da “mi ubožci ne bi bili čisto izgubljeni”. Represivni sistem, kar psihiatrija nedvomno je, podeli svojim podanikom nekaj “darilc”. Razen psihiatrične diagnoze – ki je hkrati tudi osnovna stigma – smo lepo dobili tudi svoje kartoteke in dosjeje in to na več mestih. Najbolj “elitna” institucija je bil takrat za nas Republiški sekretariat za notranje zadeve, ki ga je pa takrat dejansko obvladovala tajna državna politična policija, dandanes tako proslula UDBA. Ob kakšni naslednji priložnosti vam bom zaupal nekaj osebnih pikantnih zgodbic na to temo, če si seveda ne bom premislil. Številni ljudje naivno mislijo, da je ni več (Službe državne varnosti, namreč). Kakšna zmota! Volk dlako menja, kača se levi, svojih nravi pa ne menjata.

Brez dvoma pa je bil dosežen zgodovinski – epohalen premik na področju duševnega zdravja v začetku devetdesetih let, ko se je pod vplivom razcvetelih uporabniških gibanj, ozaveščenih alternativ z eminentnimi strokovnjaki in entuziastičnimi strokovnimi delavci (pri nas na primer Odbor za zaščito norosti), “težišče duševnega zdravja” premaknilo iz obrobja (iz klinike na robu mesta) v družbo samo.

S tem se je uresničil stari sen t.i. Antipsihiatrije, ko je družba ponovno sprejela medse, neposredno v svoje okrilje “svoje norce”. Konča se t.i. obdobje azilarne psihiatrije. Klasičnemu medicinskemu modelu se prične zoperstavljati t.i. socialni model duševnega zdravja. Gre pa seveda za dolgotrajen proces s številnimi nihanji sem in tja. Vzniknila so številna društva, nevladne organizacije za duševno zdravje.

Žal pa je v tem hitrem razvoju začela zamirati prvotna ideja londonskega Hamlet Trusta, da morajo imeti v uporabniških društvih glavno besedo uporabniki sami. V spremenjenih in zaostrenih ekonomskih razmerah tranzicijskega obdobja, kjer ni več dovolj služb za izšolane mlade strokovnjake, so tako postala združenja priložnost za njihovo osebno napredovanje – kariero, seveda ob pogoju, da se mladi strokovni sodelavci popolnoma podredijo delodajalcem in njihovim interesom. Namesto, da bi se izšolani mladi ljudje ukvarjali z nami – uporabniki, za kar so se tudi šolali, morajo zlasti najboljši med njimi nenehno pisariti nove in nove projekte in programe za naša ministrstva in ostale donatorje in sponzorje. Naši “lastniki” so postali t.i. “baroni duševnega zdravja”, namesto zdrave konkurence med njimi – med različnimi društvi, je zavladal “krvavi fevdalni boj za posesti”. Seveda jim uporabniki pri tem pridemo še kako prav, samo da žal ne kot dostojanstva in pomoči vredna človeška bitja, ampak kot njihove “ovce”, ki jih pridno strižejo.

Res je, da ponovno živimo v normalnem okolju v “lepo in dobro zamišljeni, žal pa samo do polovice zgrajeni hiši brez strehe”. Imamo sicer svobodo gibanja, žal pa kljub temu nikamor ne pridemo. Če že, potem večinoma v grob ali pa nazaj v norišnico.

V Ljubljani 19.3.2008

za NOUPS & Co. Bogo Krajnc

  • Share/Bookmark

« Novejši zapisi




Blog NOUPS & Co. | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |